Razstave

Matej Bizovičar: KAPSULA

Kaj pa če…? Je morda eno najpogostejših vprašanj, ko razmišljamo o nastanku in edinstvenosti življenja.


Vstop prost.


KAPSULA
Kapsula je prostor obdan z membrano, ki ločuje dva sistema. Če membrana izgine (se razgradi, pretrga), sta sistema izpostavljena en drugemu (prideta v stik) in med njima lahko steče reakcija (izmenjava snovi, informacij). Sistema se združita (se zlijeta, prepleteta). Naloga membrane je lahko tudi, da selektivno prepušča določene snovi, (je lahko selektor informacij) in omogoča potek nekih reakcij neodvisno od okolice; iz okolja pobira samo to kar potrebuje in izloča samo tiste snovi, ki jih ne potrebuje več. Membrana je lahko tudi prevodnik informacij – predstavlja nekakšno čutilo s katerim celica (ali karkoli že biva znotraj kapsule) ve, kaj se dogaja zunaj. Membrana je torej poglavitni faktor pri določanju odnosa med sistemoma. Sistema sta lahko soodvisna, simbiotična, medsebojno nevtralna ali pa nekompatibilna, nasprotujoča si, lahko je eden drugemu invaziven, lahko sta oba invazivna, lahko sobivata v sožitju/simbiozi, si pripomoreta k boljši rasti, se spodbujata v rasti/razcvetu, lahko izčrpavata en drugega, vzpostavita zajedalski/parazitski odnos, se medsebojno napadata… Akcija – reakcija (dražljaj – učinek/efekt), vse teče, vse se spreminja in prilagaja (razvija, raste). Kapsula je lahko sonda (tipalo, čutilo) večjega sistema, sonda je tujek (neznanka) v sistemu, je naprava za opazovanje in raziskovanje. Kapsula je lahko opazovana (in opazuje opazovalca nazaj). Kapsula lahko opazuje. Kapsula je lahko del večjega sistema, ki opazuje. Membrana ostaja, reakcija teče (informacije se pretakajo). Sistem opazuje kako je opazovan. Sistem opazuje sebe, kako je opazovan s strani drugega sistema. Reakcija teče, vse teče, naj teče. Dokler teče traja, teče in se spreminja. Kar se spreminja, izginja in vse kar se spreminja, traja. Status quo je naivna utopija udobnosti. Naj teče, naj vse teče.

Matej Bizovičar je v letih 1991 do 1995 obiskoval ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, pri prof. Gustavu Gnamušu. Od leta 1993 deluje kot vsestranski ustvarjalec v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova, Ljubljana. Preživlja se z opremljanjem interierjev (trgovine, gostinski lokali, kuhinje, stanovanja), oblikuje in izdeluje unikatno pohištvo ter mozaike. Poleg slikarstva se ukvarja še s kiparstvom in prostorskimi postavitvami. Svojo prepoznavno obliko likovne izpovednosti razvija v postmodernističnem duhu, vendar ostaja zavezan stremljenju po primarnem, izčiščenem likovnem izrazu. Dela izpovedujejo ustvarjalčev poglobljen odnos do okolja, v katerem živi in ustvarja ter popolno predanost umetniškemu poslanstvu. Bizovičar duhovito in inventivno prepleta elemente naturalizma in fantastične umetnosti skoraj na vseh svojih izpovednih področjih. Kot slikar večkrat zaide na področje abstraktne likovne govorice, izpolnjene s skrivnostno simbolko. Je tudi odličen rezbar, ki se odlikuje po tehničnem znanju in formalno – vsebinski izvirnosti. V prvi polovici 90. let 20. stoletja je bil dejaven v uličnem gledališču. Na Radiu Študent je med leti 1996 in 1998 s skupino prijateljev posnel več kot 50 radijskih iger, temelječih na improvizaciji. Občasno objavlja otroške pesmi. Vrsto let aktivno sodeluje pri ustvarjalnem procesu v svetovno znanem umetniškem mladinskem hotelu Celica na Metelkovi v Ljubljani. Občasno se udeležuje likovnih kolonij in delavnic doma in v tujini. Svoja slikarska in kiparska dela predstavlja samostojno in v okviru skupinskih razstav doma in v tujini. Je član Združenja umetnikov Škofja Loka in prejemnik Groharjeve štipendije, ki jo Združenje umetnikov Škofja Loka podeljuje ustvarjalcem mlajše generacije za njihovo kvalitetno umetniško ustvarjanje in spodbudo za nadaljnje delo. Od leta 1998 živi in dela na Svetem Andreju pri Škofji Loki.