Poljub je eden najstarejših jezikov ljubezni. Ne potrebuje prevoda, slovarja ali razlage. Različne kulture ga razumejo in uporabljajo vsaka po svoje, a skoraj povsod ostaja znak bližine, želje, zaupanja, igre, strasti, slovesa ali obljube. Čeprav je poljub majhna človeška gesta, je to trenutek, ko se svet za hip zoži na dva človeka.
Vstop prost.
O razstavi avtor zapiše:
V tej seriji ne želim prikazati klasične romantične scene. Ne zanima me popolna anatomija obraza ali realističen trenutek med dvema človekoma. Bolj me zanima poljub kot znak — kot oblika, napetost, ritem in tiha zgodba, ki se zgodi med dvema obrazoma. Pri tem se skušam izogniti osladnosti in sentimentalnemu okrasju. V svojem slikarstvu poljuba do zdaj skoraj nisem upodabljal. Ukvarjal sem se z žensko mistiko, Istrskimi mačkami, mediteranskimi prizori, mitologijo, simboli in pripovedmi. Tokrat se obračam k motivu, ki je na prvi pogled preprost, v resnici pa večplasten.
Likovno se zato premikam k bolj ploskovitemu izrazu: k močnim oblikam, kontrastom, grafičnim površinam, teksturam, črtam in ritmu. Prepletam pop-art, street art, modernizem in mediteransko grafično tradicijo. Ne iščem sladkobnosti, ampak ravnotežje med nežnostjo in znakom, med figuro in plakatom, med dotikom in grafitom.
V ozadju teh del so tudi avtorji, ki jih čutim kot sorodne po občutku za ploskev, znak, kompozicijo in tišino podobe. Spacal, Apollonio, Pohlen in drugi niso tukaj kot vzorci za posnemanje, ampak kot opomnik, da je lahko slika hkrati preprosta, grafična, močna in zadržana. Motiv poljuba se lahko seli iz Pirana v Ljubljano, iz ulice na zid, iz spomina v znak — vendar ostaja vezan na prostor, ritem in atmosfero.
Poljub se v umetnosti pojavlja kot motiv, ki ga poznamo še preden ga znamo razložiti. Pri Klimtu se spremeni v zlato ikono bližine, kjer se telesi skoraj izgubita v ornamentu. Pri Rodinu ni samo dotik, ampak napetost dveh teles, ujetih tik pred popolno predajo. Pri Munchu se obraza skoraj zlijeta v eno temno gmoto — poljub ni več samo nežnost, ampak izguba meje med dvema osebama. Pri Magrittu pa bližina dobi drugačen pomen: obraza sta zakrita, poljub obstaja, a med njima ostaja skrivnost.
Tudi v filmu poljub pogosto ni samo romantičen prizor. V Casablanci nosi težo slovesa, v From Here to Eternity ga skoraj odnese val, v Spider-Manu postane obrnjen, mesten in stripovsko prepoznaven znak. Poseben primer je Cinema Paradiso, kjer film sam zbere izrezane filmske poljube — kot nežen poklon poljubu, spominu in zgodovini filma.
Na koncu nam ostane poljub. Kratek stik med dvema človekoma, med željo in spominom, med dotikom in tišino.
Samo poljub — in hkrati nikoli samo poljub.
Andi Bertok Jovanović se ukvarja s slikarstvom, klasično in digitalno grafiko, ter z drugimi oblikami umetnosti, kot sta pisana beseda in pripovedništvo. Pri ustvarjanju uporablja različne slikarske medije in tehnologije. Klasične tehnike, kot so akril, svinčnik suho iglo in akvarel, prepleta s kolažem, bronzo, konturami, zlatenjem, digitalnim čopičem in mixed-media. Andi razume slike kot zaokrožene vizualne pripovedi, zato okvirje najraje določi sam. Izbire so drzne, saj ustvarja most med klasično univerzalnostjo in moderno unikatnostjo. Navdih najde v naravi, knjigah ter v mitologiji slovanskih, romanskih in germanskih kultur, a največ črpa iz rodne Istre, regije ki se razsteza med Italijo, Slovenijo in Hrvaško. Istrska mesta in vasi so multikulturna in večjezična. Zgodovinski pečat tukaj pusti tud Jugoslavija, pred njo avstro-ogrska, cela Istra pa je prežeta z latinskim melosom Italije in bližnjih Benetk. Ta raznolikost se zrcali v avtorjevi širini, ki si jo nabira tako za slikanje kot za vodenje turistov, namreč je tudi licenciran vodnik, specializiran za območje Istre. Zato ni naključje da slikam prilaga avtorska besedila. Včasih tekst razkriva širšo idejo za serijo slik, drugič besedilo povzame zgodbo slike pred nami. Avtor pravi, da s teksti ne želi omejevati slik na eno samo razlago. Umetnost je zanj svoboda, slike pa so tihi dialog s publiko.
Organizator: KUD Channel Zero