ProgramRazstavečetrtek, 24. 5. ob 19.00 – Galerija CH0: otvoritev razstave Anja Klinar – “Ključ do odločujoče sekunde pozabljenega svizca«

četrtek, 24. 5. ob 19.00 – Galerija CH0: otvoritev razstave Anja Klinar – “Ključ do odločujoče sekunde pozabljenega svizca«

1. Ključne stvari se največkrat zgodijo v jedru naključij. Recimo, da ti na glavo pade opeka, ali še bolje sinji kit. Padca sinjega kita gotovo ne preživiš. Lahko pa, recimo temu, z malce lažjim srcem, preživiš ugonobljenje polnozrnatih testenin pod težo topljenega cedila, izgotovljenega iz odlične umetne mase. Predvsem, če se ponosnima in zadovoljnima lastnikoma dveh komponent, težkometalne keramične kozice in ločevalca vode od testenin, izriše nasmešek na usta, ker sta njima ljuba predmeta razširila svoja pogleda na svet in se odtopila novim dogodivščinam naproti. 
 
2. Poleg umetnosti po naključju se Anja Klinar ukvarja z jeziki, predvsem s španščino in poljščino, skakljanjem s svizci, obiskovanjem sinjih kitov in rednim vzdrževanjem Koboklina, ki je odlična pasma za tiste, ki imajo vrtove, sadovnjake, njive, nasade podivjanosti in gojijo pobesnele škržižce (mešanec škržata in svizca).
Čas taljenja in predvsem prhutanje
 
Občutek imam, da sva nekje na Viču, ampak vem da nisva. Bloki, ki naju obdajajo so kot tisti v Štepanjskem naselju, tisti pastelnih barv. Seveda nisva v Štepanjskem naselju. Nimam pojma kje se nahajava, ampak to ne predstavlja popolnoma nobene ovire. Hodiva po zeleni travi, ki že dolgo ni več pomladne barve. Ne vem kako nama je uspelo skočiti v El gran masturbadorja, El draga, ... v mix surealističnih slik. Vsaj tak občutek je. Vse je popolnoma jasno. Obema. Sprehajava se po travi, v ozadju bloki ali mogoče celo okrog naju. Zdi se, da sva nekje blizu Ljubljanice, mogoče dejansko res sva. Super pogovor imava. Nimam pojma o čem in niti ni pomembno, ker je odličen. To vem in ne vem kako. V smehu in presenečenju te povabim, da pogledaš proti vrhu stolpnice, ki se nenadoma pojavi nekje zraven naju, ker se v vetru skorajda vrti okrog svoje osi in oba naju prevzame smeh. Kako le ne, saj sva presenečena da nama je tuja realnost velikih japonskih mest! Tam je to vsekakor nekaj popolnoma običajnega. No, vsaj nama se tako zdi v danem momentu. Pa vem, da ne ti ne jaz še nisva uspela stopiti na japonska tla. Pokava od smehahahahahahaa! Višek! Leživa v tej žedolgonevečpomladnitravi, vsak čas naju bo konec od vsega tega prhutanja, ki prihaja iz naju. Sapica visoko nad nama pripelje mimo steklen kozarec v takšni velikosti, da bi se jaz z lahkoto okopala v njem. Takoj za njim privijugajo vrata, morsko obarvana kakopak, in za sabo privlečejo še ogromen, ampak res ogromen predalnik. Mogoče bi bilo bolje reči zabojnik, ampak kaj, ko to ni zabojnik, ampak predal, globok lesen predal nadevan s predmeti in rožo. Ne sprašuj ali ima cvet, ker nisem prepričana. Vem samo, da ima vsaj dva zelena podolgovata lista, ki se dotikata zelene lesene stranice tega globokega predalčiča. Upam, da ni pomembno. Vse prhuta! Plavajo nad nama in midva se reživa. V kozarcu se nenadoma pojavi balon. Ja, moder, kakšen pa! Opozorim te, ker me prevzame slutnja, da bodo zračni prhutavci padli na naju. Sapica jih nosi vse niže in, plof, kozarec se odloči spustiti točno na mesto kjer leživa. Ni panike, samo smeh in odkotaliva se stran, da mu dava prostor. Glej, prihajajo vrata, hahhahaaa, spet se posvaljkava vsak v svojo stran. Kakopak se začne spuščati še predalnik in svaljk, svaljk se izmakneva tudi njemu. Pa niti najmanj niso bili nastrojeni proti nama. Iz ust se nama kotrlja krohot, kot da bi nama kdo rekel: „ohoho, ste bili na morju?“ „Da, na morju smo bili“, odvrnemo in hlipnemo žolč. Odpraviva se proti mestu, kar seveda še ne pomeni, da nisva v mestu, ampak samo še na enem koboklinovanju. No, na glas se smejim in očitno hkrati nekaj razlagam človeku zraven mene, ker me nenadoma ta moj krohot in  njegov glas vržeta v realnost: „Anja, pa kaj tebi dogaja, sam sanjala si, a veš?! 
 
Vstopnine ni!